Jagababa: O bajkah, šivankah in kokoški, ki je našla zrno.

Jagababa ni le pravljično bitje gozdov. Je prava kolekcija zgodb, ki jih na vdana vlakna odtisnejo roke Saše Drobnič Škrjanec — ustvarjalke, mame, žene, (večinoma) vzorne voznice in ljubiteljice modre barve. Kratkih las in dolgih planov skrbno vodi, kot šivanka nit, svoje družinsko podjetje, pri tem pa ji uspeva to, kar uspe le redkim: tako trdno, kot delati, tudi vedeti, da preprosto vse potrebuje svoj čas.

»Kokoši so se mi že od nekdaj zdele take karakterne živali.«

04.04.2017_WEB_clanek_jagababa_-2Zgodbe v tekstil vpenja Saša Drobnič Škrjanec.

Saša, kaj te je danes zbudilo?
Sinova budilka.

Katera pesem pa ti gre trenutno po glavi?
Čedahuči: Severnica.

Kakšna bo prihajajoča nedelja?
Cvetna in rojstnodnevna hkrati. Priprave se bodo začele že v soboto; delali bomo dolenjske butarice iz sedmih različnih vrst zelenja in se sukali po kuhinji. V nedeljo pa bo hiša polna ljudi, ki bodo nadvse lačni in žejni.

Vse sorte domačih dobrot!

Katera slovenska beseda ti je najbolj pri srcu?
Šivanka. Tako hecna se mi zdi. Majcena, tanka, tako ljubko se sliši, pa te lahko zbode tako, da zacviliš na ves glas.

In katera barva najljubša?
Trenutno vsi odtenki modre. Ne znam razložiti zakaj, kar potegnila me je! Kjerkoli je kaj modrega, mi pogled uide tja.

Bodo takšni tudi pirhi letos?
Seveda. Pa rdeči, vijolični in čebulni. Pri pirhih in veliki noči smo pri nas kar konzervativni.

Kuhinjska krpa | Tea towel | JagababaPisane kokoške za pisane pirhe.

Kako sicer doma praznujete veliko noč?
Praznovanje začnemo na cvetno nedeljo, ko naberemo vse potrebno zelenje za butare. V velikem tednu nato po celi hiši zamenjamo zavese za svetlejše in prosojnejše, na veliko soboto pa seveda barvamo pirhe in pripravljeno velikonočno košaro pokrijemo s sveže opranim prtičem. Bogato modro rdeče vezen velikonočni prtič gre v moževi družini namreč že več kot 100 let iz roda v rod. Po nedeljski aleluji in prazničnem pritrkavanju zvonov pa zajtrk z domačim mlečnim kruhom, šunko, potico in čaj z rumom za povrhu. Popoldne pa sekanje pirhov.

Praviš, da te je na šivanke in sukance privadil mož. Česa te je še naučil?
Učiva se kar en od drugega, prve učne ure pa sva zares imela le pri vbadanju niti v kanal šivalnega stoja. Zdaj sva bolj cehovska obrt in dva mojstra, hihihi. :)

»Zdaj sva bolj cehovska obrt in dva mojstra …«

Sta tudi precejšnja oboževalca potovanj, ki pa jih delo rado postavlja na stranski tir. A če bi lahko, bi šla na ….
Filipine, še enkrat. Tam sva se res dobro počutila, vse nama je bilo všeč: okolje, hrana, ljudje. Midva bi šla takoj, otroka pa nista ravno navdušena nad dolgimi potovanji. Obožujeva tudi Italijo, njihov espresso perfetto in topli kuhan pršut s sendvičem …

Kot mama dveh otrok moraš imeti, sploh zanju, veliiiiko energije, da vse teče tako, kot mora. Kako ti to uspeva?
Ko sta bila otroka še dojenčka, mi je energijo povrnil le spanec, zdaj pa energijo dobim ravno od njiju. Saj ne moreš biti pri miru, ko prideta iz šole vsa poskočna in razigrana – ne, potrebna je akcija naprej, gremo se igrat in učit!

Otroški predpasnik | Kid's apron | JagababaPia in Vid sta, po Sašinih besedah, njen največji vir energije.

Najljubši dogodek, ki se je zgodil nedavno nazaj:
Otvoritev vseh dejavnosti na našem vrtu; od kurjenja ognja, ležanja v udobnih ležalnikih pod cvetočo češnjo do večernega posedanja na terasi.

Z družino ustvarjate tekstilne dobrote za dom — pa jih kaj naredite tudi za svojega? Kakšne stvari ga sicer krasijo in od kod pridejo?
O, seveda, Jagababa tudi za svoj dom poskrbi. Imamo lanene zavese z belimi praprotmi, dekorativne blazine na kavču, različne namizne tekače in pogrinjke… Drugače pa je naš osrednji prostor jedilnica, kjer imamo poleg velike mize iz domačega oreha še stekleno vitrino. V njej je polno raznovrstnih skodelic za kavo ali čaj, ki so prišle iz kakšnega potovanja, bolšjega sejma ali kot darilo, tako da smo vedno pripravljeni za obiske. :)

Namizni tekač | Table runner | JagababaPripravljeni na goste!

Veliko motivov na izdelkih prihaja iz slovenske kulture ljudskega izročila: kokoške, postrvi, praproti, tudi samo ime znamke Jagababa. Katera bajka pa je tebi najljubša?
Trenutno pravljično čtivo je prilagojeno temu, kar otroka prineseta iz šole.  Zdaj recimo beremo klasične pravljice, kot so Volk in sedem kozličkov, Mojca Pokrajculja, pa Težave in sporočila psička Pafija.

Roke tvoje družine pridno sodelujejo pri izdelavi dobrot. Kako si razporedite delo?
Motiv in grafiko izbereva skupaj, nato pa Mitja grafiko primerno uredi, da se lahko naredi sito. On je bolj »stric iz ozadja«. Jaz pa se potem v delavnici pozabavam z barvami in izbiro materiala. Otroka kdaj pomagata pri pakiranju in zavijanju izdelkov, pogosto pa tudi kot ”manekena” pri fotografiranju.

Jaga BabaDružina, ki stoji za znamko Jagbaba. Fotografija: Žiga Koritnik

Radi se pohvalite, da vsi izdelki zrastejo na domačih tleh. Bo tudi to »držalo kot prišito«?
Seveda! Blago po večini sicer pride iz italijanskih tkalnic, a šivanje je v celoti narejeno znotraj naših meja. Lesene ležalnike nam recimo dela priden mizar iz Savinjske doline.

Tvoja pot do trenutnega poklica je bila vse prej kot ravna črta. Si sedaj prišla v pravi pristan?
Seveda pride kdaj čas, ko se vprašam, če sem sploh na pravi poti. A na poti, ki si jo izbereš, moraš pač vztrajati in delati; delati dobro in pošteno ter stremeti naprej. Ovire bodo vedno, ker vsega pač ne znaš in ne veš. A vsako tako oviro je preprosto treba vzeti kot izziv in priložnost.

Začetki znamke segajo v leto 2005, ko sta z možem izdelovala predvsem modne dodatke. Kdaj se je zgodil preklop na bolj »gospodinjske« stvari?
Vsaka stvar potrebuje svoj čas, da dozori – in tako je bilo tudi pri našem hišnem tekstilu. Nikoli ne bi verjeli, koliko časa zahteva razvoj enega takega izdelka; kako dolgo iščeš tekstil prave kakovosti in porekla, koliko truda vložiš v prepoznavnost znamke in zgodbe za njo.

»Vsako oviro je treba vzeti kot izziv in priložnost.«

Kamorkoli prideš s »kurami«, jih tam tudi vse pustiš. Zakaj misliš, da je ta motiv tako priljubljen?
Kaj pa vem, mogoče zato, ker je tako resnična, prava; slovenska, grahasta kokoška. Kokoši so se mi že od nekdaj zdele take karakterne živali. So se nosile kot kake fine zloščene kočije in se »fijakale« po podeželskih dvoriščih. Oživijo mi spomin na babičino dvorišče, na brezskrbna otroška leta.

Namizni tekač | Table runner | Jagababa“Kokoške mi oživijo spomin na babičino dvorišče, na brezskrbna otroška leta.” pravi Saša.
Moški predpasnik JAGABABA / Men’s apron JAGABABAMotiv kokoši je vključen v večino izdelkov.

Največ jih prodate prav zdaj, ko se bliža velika noč. Kako so potekale priprave na to?
Delo si zdaj organiziramo tako, da se dela izdelek na zalogo — in ko pride čas, da gre na police ali k stranki, je že lepo zložen in umirjen čaka na polici. Ni skrbi, da bi jih zmanjkalo!

Kateri pa bo naslednji motiv? Se ti kakšen že dlje časa mudi po glavi?
Uh, se podi, da se kar kadi! Ampak mora še malo dozoret in se oblikovat.

crtica021
Do takrat, ko se to zgodi, pa imamo pri IKI polne poličke vsega ostalega – sploh ta znamenitih, pisanih, grahastih kokošk, ki so kot nalašč za pirhe in velikonočno potico. Kar pridi pokukat, če so »ta prave«!

crtica013

ekipa_neza

Besede pregnetla: Neža Renko