Marysia Szmatuła Černe: Ilustracija v pravi perspektivi

Maria, Marysia, »mamusza«, za večino Ljubljančanov pa kar Mimi. Dekle tisočerih imen, poskočnih kodrčkov in še bolj poskočnih ilustracij, ki svetu okrog nje rišejo drugo perspektivo. Prav nič je ni težko prepoznat: samo poslušaj, kje si nekdo potihem »Somewhere over the rainbow« poje, smehljajoče okrog sebe gleda in za seboj pušča vse hiše na glavo.

»Če dežuje, se lahko pritožuješ nad vremenom, lahko pa greš z otrokom skakat po lužah. Vedno imamo izbiro.«

Maria Magdalena | MiMi JoJoMarysia, ki jo mi kar Mimi kličemo, mož Jošt in njuna hči Kalina.

Marysia. Tole ime pa pri nas ni ravno pogosto, človek ga mora v prvo kar dvakrat prebrat. :) Po kom si ga dobila?
Haha, na Poljskem “Marysia” ni prav nič zahtevno! Marysia je ljubkovalna forma Marie, saj mi je dejansko ime Maria (oz. celo Maria Magdalena).
Ime sem dobila po svoji prababici. Sicer se nikoli nisva spoznali, je pa kljub temu “napovedala” moji noseči mami, da bo imela hči (takrat še niso preverjali otrokovega spola med nosečnostjo) – in ko sem se rodila, je bilo vsem jasno, da sem lahko le Marysia. Jaz pa sem tega imena zelo vesela, saj pomeni “tista, ki prinaša srečo”.

Photo 30-09-2016, 17 51 30 (1)Tudi postavljanje izložb je cela zabava! 

Prihajaš sicer s Poljske. Kaj te je tako prevzelo tukaj, da si se odločila, da ostaneš?
Prevzela me je predvsem lepota narave. Všeč mi je, da je vse tisto, kar sicer vidiš tudi na Poljskem, v Sloveniji “stisnjeno” na tako majhnem območju. Živim v Ljubljani in zjutraj se lahko odločim, ali bom šla danes na morje ali v hribe – v vsakem primeru imam do tja le eno uro. Na Poljskem to res ni mogoče.

Če se bomo tudi mi kdaj potepali po Poljski – kaj nam priporočaš?
Oh, Poljska je cela vredna priporočila! Moje mesto Wrocław, pa Krakow in prestolnica Warszawa. Meni zelo ljub je tudi Torun: čisto majčkeno mesto, a res vredno ogleda. Njegovo mestno jedro je kar celo vpisano na UNESCO seznam, kar je res redko, v celoti pa je tudi zgrajeno v gotskem stilu, saj se je lepo ohranilo skozi 2. sv. vojno.

Priporočam tudi našo obalo – plaže imamo ogromne in polne mivke. Valovi so lahko res visoki, morje pa ima popolnoma drugačno barvo – je sivo in srebrno in sega vse do obzorja, brez ovir. Imamo tudi pokrajino Mazury, kjer imamo kar 2600 jezer! Nekatera so celo tako velika, da po njih jadramo.  Obvezna točka je pa tudi taborišče Aushiwtz, kjer se lahko vsak zamisli nad zgodovino in kaj lahko pomeni “biti človek”.

20986926_2004384623113637_8595277196308774912_nZ družino velikokrat raziskuje rodno Poljsko.

V tvojih delih lahko vidimo veliiiko živalic. Katera pa je tvoja najljubša?
Moje najljubše živali po navadi sploh ni na mojih slikah – to je kopenska želva. Vedno sem imela rada tudi žabe.

Kaj pa slovenska beseda? Katera ti je najljubša in zakaj?
Veliko slovenskih besed imam rada. Na začetku so bile vse zelo hecne, zdaj pa sem se jih že kar privadila. Rada imam besedi “potrpežljiv” in “šalabajzer” – sta tudi eni izmed mojih prvih slovenskih besed. Moram priznati, da sta zelo uporabni! ;)

Kako bi te s tremi besedami opisal tvoj mož?
Prikupna, duhovita in preveč samokritična.

Kako pa tvoja hči?
Kochana moja mamusza! :)

27581777_186822048715431_8950009201099276288_nMarii in Kalini se bo na sprehodih kmalu pridružilo še eno Bitje …

Zelooo zelo kmalu se bo vaši družinici pridružil še en par čisto majhnih nogic! :) Kako se počutiš tik pred porodom?
Sem srečna in mirna. Vesela sem še enega Bitja, ki nam bo najbrž obrnilo svet na glavo. Rada imam spremembe, izzive in življenje “v gibanju« – in prihod novega Človeka je točno to: velika sprememba, izziv in “gibanje” sveta – tudi tega majhnega, ki si ga sami ustvarimo.

Izpod tvojih rok nastajajo tudi čudoviti printi. S kakšnimi umetniškimi stvaritvami pa svoj domek olepšuješ?
Obožujem lepe predmete, hkrati pa nisem rada obkrožena s preveč rečmi, saj imam občutek, da mi jemljejo energijo. Zelo mi je pri srcu kip, moj portet, ki mi ga je Oče izdelal za moj 18. rojstni dan. Imam tudi lesenega rdečega konjička (iz poljske folklore), ki sem ga dobila od moje Mame. Cenim ilustracijo, zato tudi to rada obesim na steno, moja šibka točka pa je tudi keramika Nine Shruško.

25009794_131284070897630_8028971799687462912_nStanovanje krasi tudi rdeč konjiček, ki je del poljske folklore.

Kaj pa tvoja dela? Je kje prostor zanje?
Moram priznati, da doma nimam svojih stvari na stenah. Šele Kalina si je zaželela moje slike na steni njenega kotička (kar je zame velik kompliment). Tako se počasi učim tudi svoje stvari gledati še kje drugje kot le na delovni mizi …

Tvoje ilustracije so vedno tako živahne, barvite – ko jih človek gleda, ima občutek, da je življenje en sam nedeljski sprehod po sončni Ljubljani. :) Od kod pa tebi ta občutek in veselje do življenja?
Mislim, da sem že v svojem bitu precej optimistično naravnana oseba. Verjamem, da tvoje misli oblikujejo tvoje življenje – da se vse, kar pošiljaš v svet, vrača nazaj k tebi. In vse je odvisno od zornega kota – če dežuje, si lahko otožen in se pritožuješ nad vremenom, lahko pa greš z otrokom skakat po lužah in se igrat v blato. Vedno imamo izbiro. Meni je življenje veliko lepše in bolj enostavno, če gledam optimistično, zato ne kompliciram kaj preveč. :)

V IKO vedno prineseš tooooliko novih reči – kje pa imaš prostor za vse to?
Joj, še sama ne vem! Vse ustvrajam in tudi skladiščim doma. Naj povem, da živimo na 49 kvadratnih metrih, tako da najbrž prihaja do neke čarovnije ali nadnaravnega širjenja prostora. :)

24845585_307088726455733_668399389177282560_nTudi v še tako majcenem stanovanju se najde prostor za ustvarjat!

S čopiči, barvami in umetniškimi slikami si bila obkrožena že v otroštvu. Ilustracije so bile zato verjetno povsem naravna izbira …
Res je. Umetnost sem spoznala že zelo zgodaj, saj sta oba starša akademska umetnika. Doma smo imeli zato tudi veliko knjig o slikarjih in zgodovini umetnosti. Z ilustriranimi otroškimi knjigami sta me starša tudi spretno ohranila pred Disney vplivom, za kar sem jima neskončno hvaležna. V knjigah sem namreč tako ali tako vedno raje pogledala sliko, kot pa dejansko prebrala “opis narave”. :)

»V knjigah sem vedno raje pogledala sliko, kot pa dejansko prebrala “opis narave”.«

Tvoj način risanja je zares unikaten in nenavaden – včasih je kakšna hiša kar na glavo, na nočnem nebu zmaj … :) Od kod ti ta svoboden stil?
Nerealističen svet me je vedno fasciniral. Realistične slike so se mi zdele dolgočasne – saj sem vse to, kar je bilo na njih, lahko videla, če sem le pogledala skozi okno. Že kot otrok sem raje gledala poetične slike Chagalla, Nikfora in H. Bosha – slednje so bile tako strašne, da sem jih videla še v sanjah, hkrati pa so me neskončno fascinirale.

Realističnosti sem se priučila šele med študijem, ko smo zaradi urjenja oči in roke delali razna tihožitja, pejsaže in anatomske študije človeka. Ampak mene je vedno bolj zanimalo to, kar čutim, kot pa tisto, kar lahko vidim. Rada sem malo “obrnjena na glavo”. Rada negujem otroka v sebi, “malo punčko Marysio”; rada se predam čustvom, se smejim na ves glas in tudi kakšno solzo potočim. In mislim, da tudi iz tega izhaja način, kako delam. Svoje umetnosti ne jemljem smrtno resno – in, če sem iskrena, mi sploh ni všeč, če mi kdo reče umetnica. Raje sem kar ustvarjalka. :)

008 | Nočni zmaj | Night Dragon | Ljubljana | Marysia SzmatułaHiške na glavo in zmaji tolovaji …

007 | Petkovšek | Ljubljana | Marysia Szmatuła Černe… pa tudi fletno zasukana poletna Ljubljana!

Poleg trgovinskih polčk, kot so naše, tvoje izdelke velikokrat vidijo tudi sejmi – lani na primer Božični artmarket, pa Slovenski sejem ilustracije, … Ti je pomembno, da ohranjaš direkten stik s strankami?
Sejmi, razstave in dogodki mi veliko pomenijo. Čeprav ustvarjam bolj za svoje veselje, se o tem rada tudi pogovarjam z ljudmi in slišim kakšno povratno informacijo. Vedno mi srce kar skače od veselja, ko slišim, da se je nekdo našel v kateri izmed mojih zgodb ali slik. Tudi osebnih naročil sem vedno vesela, saj to pomeni, da mi ljudje res zaupajo.

Kako pa se pripraviš nanje? Za vaše stanovanjce mora biti to kar velik zalogaj … :)
Hja, priprave za sejme so zame pomembne z dveh strani – psihične in logistične.
Priznam, da mi je bilo sprva kar nelagodno sploh pokazat, kaj delam, saj me je “težila” akademska izobrazba in miselnost, da mora biti umetnost resna. A ko sem enkrat šla čez to – ko sem v svoji glavi razčistila, kdo sem in kaj si zares želim delati – sem se tudi veliko lažje postavila ob svoje slike in rekla “Ja, tiste barvne, obrnjene na glavo in brez “ta prave” perspekitive – to so moje  slike.” :)

»Če ne delam tistega, kar me veseli, v delo ne dajem svojega srca – in če ga ne dajem, potem gotovo ne morem delati dobro.«

Logistika takšnih dogodkov pa je zelo pomembna zaradi družine, saj razstavljanje na sejmu 6 dni zapored po 10 ur na dan pomeni, da me takrat ni doma. Seveda so tu tudi priprave slik (tiskanje, uokvirjanje) in dostava, pa postavljanje stojnice, … Vse delamo družinsko, saj nimamo varstva za Hči. Takšna razstava ali sejem je v bistvu skoraj družinski projekt. :) Brez tolikšne pomoči Jošta preprosto ne bi zmogla, pa tudi brez veselja Kaline ne, saj ob vsem tem neskončno uživa; velikokrat si želi kar ostati z mano in »pomagat« pri prodaji. :)

21820108_151361688783791_6628494663676329984_nVsaka razstava zahteva dobro pripravo …

Photo 30-09-2016, 18 14 08 (1)… in izkušenega pomočnika, kot je Kalina! ;)

V Sloveniji živiš že kar nekaj časa, pa vendar na nas gotovo gledaš z malce drugačnega zornega kota. Kakšni smo kot kupci umetnin?
Zaenkrat imam v Sloveniji odlične izkušnje – vsaj kar se mojega področja tiče. Zdi se mi, da so Slovenci mojo umetnost sprejeli kljub temu, da “nimam priimka” (imam občutek, da je to tukaj res pomembno) – kar je zame velik kompliment. Mnogi se vračajo po moje ilustracije, Ljubljančani kupujejo “mojo” Ljubljano. Moje ilustracije na velikim formatu krasijo celo eno izmed ljubljanskih osnovnih šol, 10 kvadratnih metrov stene pa so mi zaupali tudi v Gostilnici Pri Škofu. To mi zelo veliko pomeni.

»Jaz bi najraje vse kar podarila!«

Kaj pa ti pri tvojem delu še najmanj diši?
Najtežje mi je bilo postaviti ceno za moje delo. Jaz bi najraje vse kar podarila! :-) Ne maram papirologije in pogovorov “o poslu” (hvala bogu, da imam Jošta, ki je zadnje čase prevzel ta del), pa tudi marketinga ne. Stežka se lotim prodaje na družabnih omrežjih, se pa trudim. Sanjam, da bi enkrat imela kar managerja, ki bo to delal zame. Če je kakšen, ki bere ta intervju, naj se kar oglasi! :-)

Svojo poslovno pot sta z možem sicer začela z Mimicami – medvedki, ki so bili popolna igrača za vajino Hči. Kdaj si začutila, da so tudi tvoje ilustracije nekaj, kar bi se lahko prodajalo?
Ko sva začela z Mimicami, sem sicer imela za seboj že kar nekaj razstav slik, a z vidika prodaje je vse potekalo približno istočasno. Največji motor za vse pa je bila (in še vedno ostaja) najina Hči.

Moja starša nikoli nista znala prodajati svoje umetnosti (pa čeprav sta oba bolj v poučevalskih vodah), zato sem že od otroštva imela občutek, da boš, če želiš delati to, kar imaš rad, stradal. Te misli me je bilo vedno groza, kar pa seveda ni pošteno – ne do mene ne do drugih. Saj od mojega dela vendar koristijo tudi drugi, mar ne? Prav do nikogar ni “fer”, če ne delam tistega, kar me  veseli, saj takrat v delo ne dajem svojega srca – in če ga ne dajem, potem gotovo ne morem delati dobro.

Maria Magdalena | MiMi JoJoNjeno podjetništvo se je rodilo iz ljubezni do dela.

Za svojo Hči si želim, da bi v življenju počela, kar jo bo veselilo, ji prinašalo srečo in da bo imela pogum se istočasno s tem tudi preživljati. In tega se lahko nauči doma, od svoje pogumne mame, ki sledi svojim sanjam – ki dela to, kar ima rada, ki se ne preda težkim trenutkom in ne obupa, če se vse obrne proti njej. Takšna mama si želim biti za svojo hči.
Sama doma nisem imela takšnega vzora, zato mi je zdaj morda tudi nekoliko težje; včasih se počutim, kot da grem od začetka, da tavam. Prodajanje slik in Mimic zame ni povsem naravno, saj se ne počutim kot podjetnica, kljub temu pa se moram tudi tega dela naučiti, če želim, da se moje sanje uresničujejo.

Zelo pomembnen trenutek pa je bil, ko me je Jošt prepričal, naj “za hec” svoje ilustracijie reproduciram kot razglednice – no, ta “hec” se je izkazal za pravi hit med Ljubljančani in med turisti. :)

004 | Ljubljana | Marysia Szmatuła ČerneRazglednice, ki so kot za hec postale pravi hit. :)

Kaj pa misliš, da se bo tvojemu repertoarju pridružilo še v prihodnosti?
Ustavarjam vedno po navdihu – neprestano me navdihuje Ljubljana in preprosto vsakdanje življenje, ki sploh ni sivo! Idej mi res ne manjka, primanjkuje pa mi časa, da jih realiziram. Imam pa eno prilubljeno idejo, ki jo nosim v sebi že nekaj časa: rada bi namreč naredila linijo preprostih in udobnih  oblačil za celo družino, z vzorci, ki jih bom sama oblikovala. Že delam na tem. :)

crt1

Hitrih 5

Najljubši trenutek dneva je …  tisti, ki ga imam zase.
Najbolj sladka razvada? Dateljni.
Kateri predmet v šoli si vsaj enkrat »špricala«?  Oh, to je očitno: latinščina! Pa matematika tudi.
Papirnat rokovnik, digitalna aplikacija, post-it listki ali krasna zmeda?  Mali koledarček in včasih zmeda.
Tvoj skriti talent je …  Kako naj vem, če je pa skrit? ;)

Me sumimo, da je skrit prav v kateri od na glavo obrnjenih hišk, ki na njenih printih kraljujejo in samo pravi dan čaka, da se pokaže. Do tačas ga imamo pa me vedno pod budnim očesom na naših printov polnih stenah – pridi jih kdaj pogledat, morda pa kakšnega še odneseš domov! :)

crtica013
ekipa_neza
Besede pregnetla: Neža Renko