Nina Kovačič: Riše rokice in doma ima avokado brez imena

Virtualno kavico sva pili skupaj z ilustratorko Nino Kovačič, prijetnim, klepetavim dekletom, ki je manijak na rože, ima rada svojega Brunota in se ne sramuje priznati, da ima doma avokado brez imena. 

Nina, tista, ki riše roke

 

“Moji bližnji vedo, da sem z darili zelo zelo slaba! Letos jih bodo dobili še za nazaj, kakšen srečnež mogoče celo letošnjega … Jaz ne sledim več in upam, da tudi oni ne! :)”

Nina, da kar na začetku razčistimo. Gledam tvoje umetnine in voščilnice, pa ne morem verjeti, na uho mi je namreč prišlo, da si v osnovni šoli likovno umetnosti imela ocenjeno kot uspešno? Razloži, prosim.

Hahahaha :) sicer se ne spomnim, ali je bil na koncu res U; mogoče se me je učiteljica “usmilila” in mi vseeno dala ZU. Bi morala pogledati v spričevalo, pa iskreno povedano ne vem, kje se lotiti iskanja … :) šlo je pa za to, da je v drugem ali tretjem razredu osnovne šole razredničarka naše likovne izdelke dala ocenit učitelju likovnega pouka. Nad mojimi očitno ni bil preveč navdušen, kljub temu, da sem že kot otrok res lepo risala. Imela sem precej izdelan slog, najbrž zato, ker sem cele dneve preždela v sobi, poslušala pravljice na kasetah in zraven risala. Veliko časa sem preživela v knjižnici med ilustracijami, veliko sem brala, rada sem listala knjigice in slikanice. Morda sem že takrat svoj slog nehote “dodelala”, pa se je mogoče zdelo, da kopiram oziroma “ponavljam za risankami”, kot mi je bilo takrat povedano … pred celim razredom! U ali ZU, res se ne spomnim več, vem pa, da je bil ta dogodek vse bolj kot prijeten in me je odvrnil od likovnega izražanja; risati sem spet začela slabih 6 let nazaj, do takrat samo toliko, kolikor je bilo treba risati v šoli in kasneje gimnaziji.

Bi prosila, da se na kratko predstaviš našim bralcem, za vse tiste, ki te (še) ne poznajo. Kdo pravzaprav si, kaj počneš v prostem času, kaj je moto tvojega življenja?

Sem Nina Kovačič, 34 let, po izobrazbi sem fizičarka. Prihajam iz Ljutomera, zadnjih 15 let stanujem v Ljubljani, kjer se pogosto selim. Že dobro leto nudim dom mačku Brunu, ki je vajen selitev. :) V prostem času rišem, kaj pa drugega. No, če imam čisto zares kaj prostega časa, grem rada na sprehod, še raje na izlet kam izven Ljubljane, nekam v naravo. Hribi, reke, jezera, morje … samo da je voda! In zelenje! Moto: “Vse se da, če se hoče!”

Bruno rad pomaga pri pakiranju kartic

Zima in prazniki že trkajo na vrata, si že okrasila svoj dom, boš sama izdelala okraske ali jih raje kupiš?

Kupujem zelo poredko, razen hrane (ki je seveda nujna), od kartic, printov za na steno, rož in slaščic, si v bistvu zelo redko kaj kupim. Tudi okraske vsako leto izdelam doma, so zelo naravni – iz lupin pomaranč z modelčki za piškotke izrežem motive, spletem venčke, povsod pa seveda ležijo voščilnice. Največ je mojih, nekaj podarjenih, kakšna pa tudi kupljena. Leseno jelko sem iz vej in vrvic pred leti izdelala sama, nanjo pa obesim suho sadje, narejene naravne okraske, cimetove palčke ter retro bunkice od babice.

Kako pa je z darili, obdaruješ bližnje in prijatelje za božično-novoletne praznike? Izdelaš darila sama ali zaviješ v trgovino?

Hahahah :) moji bližnji vedo, da sem z darili zelo zelo slaba! Letos jih bodo dobili še za nazaj, kakšen srečnež mogoče celo letošnjega.. Jaz ne sledim več in upam, da tudi oni ne! :) Je pa res, da ob praznikih nikoli ne pozabim na voščilnico, slaščico in rože! To mi je naravno, to sem jaz, kar bližnji vedo. Če pa že kupim kakšno darilo, je vedno kaj uporabnega za v kuhinjo (keramika, kuhinjske krpe), nogavice, nakit, ali kaj za na steno, vse seveda ročno in pri nas izdelano od prijateljev ustvarjalcev.

Iz »strogo zaupnih« virov smo izvedeli (še preden si nam razkrila), da si doštudirala fiziko, ki je priznam – nisem vešča, me je pa vedno zanimalo, kaj je s tem navorom (verjetno še tudi koga drugega), nam na hitro objasniš, prosim?

Hahahahah :) torej, navor … koliko časa imava? :)

( po desetih minutah obe obupava) Res me zanima, kako to, da si se odločila za to študijsko pot in ali te je fizika navdihovala ravno tako kot ilustracije? Kdaj se je zgodil tisti preskok, ko si ugotovila, da to ni tvoja pot v življenju?

Iskreno, za fiziko sem se odločila, ker nisem vedela, kaj drugega bi študirala. Vse mi je namreč ležalo, bila sem za vse. Fizika se mi je pa zdela ravno prav skrivnostna, v srednji šoli me je izzvala in pritegnila ravno toliko, da je prevladala nad ostalim. Navdihovala me ni kaj dosti, je pa res, da se v tistem času svojemu duševnemu stanju in sreči nisem ravno posvečala. Šele ko sem zbolela sem se zamislila in se vprašala, ali je res to to, kar hočem od življenja. Takrat sem nekako izgubila smisel in voljo do vsega, ilustracija me je pa nekaj let za tem rešila.

Med delom v lokalih sem pogosto opazovala svoje roke, kako izsušene in utrujene so bile od dela za šankom. Sploh pozimi. Takrat sem jih začela drugače doživljati in zelo spoštovati. Zdej jih še veliko bolj, saj so moje glavno orodje.

 

Motivi na tvojih ilustracijah so zelo raznovrstni, kaj pa je pri njih tvoj navdih?

V svoji kratki ilustratorski karieri sem večinoma risala za druge, sebi se nisem imela kaj dosti časa posvečati. Največ rišem za otroke, za knjigice, dosti tudi za agencije, tiskovine … in takrat pač rišem, kar mi je naročeno. Morda ta raznolikost izhaja od tukaj in ne vem, če je ravno navdihujoča. Je pa res, da sem v kakšnih projektih resnično uživala. Tiste ilustracije so pa bile del navdiha, ki je nekako prišel iz energije same, naročnikove in moje.

Kako si prišla do Hands Collection? Se za tem skriva kakšna posebna zgodba, če ja, bi jo delila z nami?

Oh, moje drage rokice! :) Morda bo najlažje, če razložim, kako se je razpletla zgodba “od fizike do ilustracije”. Po diplomi sem s fiziko vztrajala še nekaj let in se iz raziskovalnih podala v pedagoške vode. Ta del mi je bil sicer blazno všeč, res sem uživala, ampak spet sem čutila, da to ni to, kar bi v življenju rada počela, da to ni moje poslanstvo, da mi to ni bilo namenjeno. Ker sem čutila odgovornost do dijakov in konec koncev tudi do sebe, sem se počasi začela umikati, po bolezni pa sem se dokoncno odločila, da sem s fiziko opravila. Ker je bilo treba preživeti, sem večino časa delala kot natakarica v ljubljanskih lokalih in iskala tisto nekaj, kar bo zares moje in tapravo. In se je zgodila ilustracija! :) Torej, od kje roke? Med delom v lokalih sem pogosto opazovala svoje roke, kako izsušene in utrujene so bile od dela za šankom. Sploh pozimi. Takrat sem jih začela drugače doživljati in zelo spoštovati. Zdej jih še veliko bolj, saj so moje glavno orodje.

Na voščilnicah in karticah najdemo tudi veliko rastlin, od sivke do nageljnov in vrtnic, katera pa je tvoja najljubša roža/rastlina in zakaj?

Sem pravi manijak na rože! :) Doma imam več kot 50 rastlin, sploh ne štejem več! Za najljubšo bi se težko odločila, ker je vsaka po svoje zanimiva … tudi doma nimam najljubše. Mogoče mi je malo bolj pri srcu moj Beno (fikus Benjamin), ki se z mano po Ljubljani seli ze celih 13 let! Zadnja tri leta pa posebej velko pozornosti in ljubezni namenjam tudi avokadu brez imena, ki je razvil tapravo krošnjo! Poleti se pod njo rad namesti tudi Bruno. In verjamem da ni naklučje, da je bila naša zadnja selitev na Križevniško ulico, kjer nas je ljubiteljev rož res veliko.

Bruno v prijetni senčki, ki jo nudi Avokado brez imena

Si pripravila, kakšno kolekcijo voščilnic in kartic tudi za božično-novoletne praznike? 

Seveda! Začelo se je leta 2012, takrat sem pripravila serijo simpatičnih in rahlo kičastih bunkic zase ter družino – mama namreč rada pošilja voščilnice in vedno me je jezilo, ker tiste, ki smo jih pošiljali, niso bile ravno lepe. Zato sem se odločila, da jih ilustriram in natisnem sama! Danes je zbirka zelo obsežna, od novoletnih kolekcij rokic, živalc; letos je svoje praznične voščilnice dobil tudi Bruno! :)

Podobnost je zgolj naključna

Podariš svoje voščilnice tudi prijateljem ob rojstnih dnevih in posebnih dogodkih in katere so te voščilnice?

Seveda! Ponavadi prinesem kakšno kartico tudi če se samo na kavici dobimo. Zame je vsak dan praznik, čisto vsak dan se lahko česa veselimo. Morda lahko tukaj omenim še to, da se je moj krog prijateljev pošteno razširil, odkar sem v “small business” “sceni”. To so res čudoviti in srčni ljudje, boljših prijateljev in znancev si ne bi mogla želeti! Njim kartice še posebej rada podarjam, ker sami vedo, koliko truda in odrekanja je potrebno, da (pre)živiš v našem umetniškem svetu. Mislim, da so najbolj veseli rokic in mojega gospodiča Mroža. :)

Si kdaj že prišla, do te točke, ko te je minilo do ustvarjanja in bi najraje vrgla puško v koruzo in se nazaj posvetila fiziki?

Ah seveda, to se v blagi obliki zgodi na vsake par mescev haha :) … ampak ne čisto zares. K fiziki se ne bi vrnila, kljub večni borbi v svetu ilustracije tega poklica ne bi zamenjala za nič na svetu! Je težko, cene ilustracije v Sloveniji so katastrofalne, občutek imam, da še vedno velja prepričanje češ “saj tebi je pa lepo, sediš doma in rišeš!”. V resnici ni ravno tako, sploh če rišeš za druge, za preživetje, se boriš z deadlinei in poskušaš ugoditi 1001 želji naročnikov. No, ampak kot sem že prej omenila, ni vedno tako. So tudi svetli trenutki s prijetnimi naročniki, ki mi pustijo proste roke in tako nastanejo res super končni izdelki.

Še za konec, kje se vidiš v prihodnosti, kakšni so načrti za naprej?

Najprej en fin dopust, v smislu projektov in naročil, Rokice seveda ne bodo počivale. Naslednje leto se imam namen posvetiti prodaji, realizaciji zadanih ciljev, širiti imperij kartic in voščilnic! ;) Predvsem pa bolj paziti nase, več časa posvetiti družini, prijateljem, Brunu in izletom v naravo. In več risati samo zase.

Delovno mesto

Asociacije 

Zajtrk: obožujem!

Dopust: kaj je že to? :)

Metulj: nisem fen.

Brstični ohrovt: zeleno

Zima: brrr

 

“Hvala, ker ste vztrajali in prebrali do konca. Tisti, ki me poznate, veste, da sem res klepetava in ste si najbrž že na začetku vzeli dovolj časa za mletje tega teksta. Za vas in vse ostale, ki ste morda skočili na konec in le berete te zaključne besede: ne pozabite, da se res vse da, če se hoče! Ostanite zvesti sami sebi in v življenju sprejemajte le najnujnejše kompromise.”