Obiskali smo Jagababo!

Bil je eden tistih popoldnevov, ko še cvetijo potonike in sonce mehko sije na grosupeljske ceste. Napokale smo se v avtomobilčke in šle, vse polne pričakovanja; k sebi nas je namreč povabila čisto prava Jagababa.

Če bi vedele, kaj nas čaka, bi si tisti dan ne privoščile opoldanske malice. Ne samo, da smo se vse vsaj trikrat obliznile po leči z višnjami in kamilicami; vse smo tudi kot začarane samo opazovale, kako je vse domače, lično opremljeno.

Sredi travnika se ji pase par glinenih, črnih kokošk, ob delavnici, kjer svojo čarovnijo dela, ji dišijo v šopih vrtnice vseh sort in barv. Dva ležalnika v sveže pokošeni travi kraljujeta – in za velikim grmom, tik ob sadovnjaku, se v poletni senčki skriva bogato obložena miza; z lepim prtom pogrnjena, sedmimi krožniki zapolnjena in ob vsakem krožniku s šik prtičkom stražena. Samo ptički pojejo, ko žvenketajo vilice. “Miza je pri nas vedno lepo pogrnjena. Tako je,” reče Saša.

19029763_1553954007956735_6763657654875251577_n