Ika in Iva: Dvojina, slovenska posebnost

Prvo najdeš v pisanih črtah, drugo v črno-belih pikah; ena gre prosto po Prešernu, druga zapleše v skrbnih načrtih. A kljub temu, da hodita vsaka svojo pot, stopata v skupnem ritmu: sta namreč tudi mama in hči, ki znata enako ljubeče pogledati izza očal in stopiti iz svojih okvirjev. Sta sodelavki, prijateljici, zaveznici – in včasih se zdi, da je med njima res le črka razlike. Z roko v roki prebirata oblikovalska polja in v Trgovini IKA ponujata širnemu svetu tisto, kar imata tudi sami najraje: le najboljše, izbrano slovensko.

»Če bi naju posadili skupaj, bi zrasla ena nova sorta hortenzije z imenom Ivka.« 

Dajmo za začetek kar tri lastnosti druga o drugi.
Iva: Mamo poznam kot lasten žep, tako da ni težko:
1. Odlična kuharica – iz nič sestavin naredi specialiteto. Meni se to zdi znanstvena fantastika.
2. Uživa, če lahko sedi na sončku s Hano ob kavici in opazuje ljudi.
3. Brez potrpljenja. Stvari se morajo zgoditi včeraj.
Ika: Iva je delovna, mila in pravična. Misli, da pozna lasten žep. : )

Kdaj sta bili nazadnje skupaj na počitnicah?
Iva: Lani poleti, v kampu. V ljubem spominu mi bo ostalo tudi skupno poletje z mami in očijem nekega daljnega poletja, ko smo si privoščili Toskano.

Kaj pa na kosilu?
Iva: Pred dobrima dvema tednoma smo šli k Binetu na eno gurmansko. Sicer pa pogosto jeva skupaj, ker me povabi na kosilo k sebi domov. Se je težko upret!

Ika je po Ivinih besedah odlična kuharica. Bo že držalo! 

 

Katera od vaju bolje pleše?
Ika: Nedvomno Iva!
Iva: Haha, res je! Mami pleše malo po svoje, midva z dragim pa hodiva že leta na plesni tečaj. Tako da definitivno jaz.

Katero knjigo sta nazadnje prebrali?
Ika: Ko imajo hormoni žur.
Iva: Od joka do prvih besed. Trenutno sem čisto v materinstvu in temu primeren je tudi izbor knjig.

»Najlepše bi mi bilo, če bi mi nekdo podaril eno zaprašeno podstrešje …«

Kaj sta želeli bit, ko sta bili majhni?
Ika: Oblikovalka, tako da se mi je želja kar uresničila – le pot do tega je bila posebna.
Iva: Jaz sem vedno rada preurejala sobe in razporejala predmete. Najlepše bi mi bilo, če bi mi nekdo podaril eno zaprašeno podstrešje, polno omar in dragocenih predmetov, da bi lahko vse to preuredila in vsakemu predmetu dala nov namen. Tako da zdaj, v trgovini, blazno uživam, ko je treba prevetrit postavitev ali postavit stvari na novo. Pa ko se vse barvno lepo izide …

Spominček izpred nekaj let …

Iva in Ika – že to zveni kar blizu! V čem sta si še podobni?
Iva: Obe radi dobro jeva, neonke in močan vonj po parfumih naju spravi ob živce in ne marava praznega besedičenja.
Ika: To so te drobne podobnosti, ki jih je veliko, a jih zaznaš šele ob identični reakciji.

Kaj pa vaju najbolj razlikuje?
Ika: Včasih različen pogled na posel in odnose.

Ika: prva polovica, ki je zgodbi o IKI sama tudi napisala prvi stavek. Foto: Samo Rajkovič Fotografija.

Trgovina je vajina skupna strast, rezultat vajinega truda in predanosti – a kljub vsemu sta ob vsem tem tudi le mama in hči. Kako vama uspe narisati mejo med vajinim družinskim in delovnim odnosom?
Iva: Ah, saj nama ne. V bistvu sva se morali dogovoriti, da sva tematiko trgovine izrinili iz nedeljskih kosil in obiskov. Je težko, ker je vse prepleteno. Verjetno je podobno tudi pri ostalih družinskih podjetjih.

Če bi vaju skupaj, kot seme, posadili v zemljo, kaj bi zraslo?
Ika: Ena nova sorta hortenzije, ki bi ji bilo ime Ivka. : )

Zdaj sta nekaj mesecev mami že obe. Česa vaju je to malo, novo bitje, naučilo o sebi?
Ika: Da imam v sebi še vedno obilo nežnosti in potrpežljivosti.
Iva: Vida me je naučila sprejeti kaos. Sem oseba, ki ima rada stvari »po regl’cih«, nek dnevni plan, in ona pri tem nikakor ni hotela sodelovat. Zdaj, ko sem se sprostila in dala njene potrebe na prvo mesto, je veliko lažje.

Iva: “Vida me je naučila sprejeti kaos.”

Ika, ti tudi sama snuješ in oblikuješ izdelke, ki pristanejo na poličkah v IKI. Kaj najraje delaš in kakšno je tvoje vodilo pri tem?
Ika: Ah, vse delam rada. Oblačila, nakit, pa tudi slikam rada. Povsod me spremlja isti princip: ravnotežje in usklajenost. Včasih mi kar pade skupaj, spet drugič pa mine veliko časa, preden sem zadovoljna z izdelkom. Stvar razpoloženja in navdiha.

Ika za trgovino navdih spušča skozi šivanke, čopiče in svoje spretne prste.

Iva, si se tudi sama kdaj spustila v ustvarjalne vode?
Iva: Sem, a predvsem v obliki studijske fotografije. Ta je iz fotografije hrane prešla v fotografijo naših izdelkov. Vmes sem imela tudi svojo kolekcijo torbic iz sitotiska, ki pa ni bila uspešna. Od takrat naprej modne dodatke raje prepustim mami, tako da vsaka dela tisto, v čemer je dobra – tako je najbolje.

Ko stopimo v trgovino, imamo občutek, kot, da smo pri nekom doma! Pa sta ji vajini domovanji res kaj podobni? Kateri predmet vama je v njem najljubši?
Iva: Zdi se mi, da je trgovina skupek najinih stanovanj: lepi predmeti iz maminega in red iz mojega. Pri meni doma je manj enako več, pri mami pa je polno lepih predmetov vsepovsod …
Ika: Ja, jaz imam v svojem domu raje tisto domačnost in stvari pri roki, rada imam barve in postavitve. Najraje imam pa staro omaro v predsobi, ki daje pečat celemu stanovanju.
Iva: Meni najljubša pa je v tem trenutku kar zibka, z njeno vsebino vred. Sicer imam zelo rada tudi Kaaitino gugalnico, pa najin nov multifunkcionalen kavč.

 

Uganeš, pri kateri doma je to? 

Vajin duet ima v svoji zgodbi še en obrazek, tak, bolj puhast … : ) Kdo je ta kuža in kako je postal del trgovine?
Ika: Ah, moja ljuba Hana! Težko sploh povem, koliko mi daje in kako zelo jo imam rada. Gotovo vpliva na trgovino v tem smislu, da so kužki dobrodošli in jih zunaj vedno čaka sveža voda, da se lahko odžejajo.
Iva: Hihi, včasih se tudi nasitijo! Enkrat mi je kuža kar pohrustal malico, ki sem si jo v naglici pustila pri blagajni na pručki. : ) Tako je, ko imaš kuža; na vse gledaš drugače. Tudi, ko imaš enkrat dojenčka, si kar naenkrat pozoren, kje so previjalnice, kjer lahko dojiš – če bi le imela možnost, bi imeli pri nas tudi kotiček za dojenje.

Hana se je v trgovini že čisto udomačila. Foto: Samo Rajkovič Forografija

Kaj vaju sicer navdihuje pri delu, kaj vaju vodi, da je Trgovina IKA to, kar je? 
Iva: Predvsem ljubezen do kreativnosti naših ljudi, do slovenske besede in oblikovanja ter želja, da lahko vse te izdelke ponudiva obiskovalcem naše prestolnice. Razvoj zato vsekakor krojijo dobavitelji s svojimi svežimi idejami. Zaradi njih se trgovina vedno spreminja in je (vsaj upam) vedno na tekočem.

Je trgovina postala tisto, na kar sta upali na začetku? Bi, če pogledata nazaj, kaj spremenili tekom tega časa?
Ika: Verjetno bi, a mi je kljub temu všeč taka, kot je. Mogoče bi le umaknila lepo število spominkov.
Iva: Ah, jaz nikoli ne bom na cilju in popolnoma zadovoljna. Vedno bo še kak “TO DO” za naredit, saj mi glava še vedno kar poka od idej. Napake so bile, seveda, in to ne malo. A iz vsake napake lahko vzklije nekaj dobrega, če to dopustiš.

“Iz vsake napake lahko vzklije nekaj dobrega, če to dopustiš,” pravi Iva. Foto: Samo Rajkovič Fotografija.

Večino izdelkov, ki pridejo v trgovino, tudi sami najprej preizkusita. Bi lahko izpostavili enega, ki vama je še posebej fin in ga res z veseljem uporabljata?
Iva: Vsekakor je vsak izdelek treba preizkusit. Delamo celo tako, da izdelek preizkusimo vse punce iz kolektiva IKA – le tako ga bomo namreč uspešneje predstavile kupcu. Meni je, recimo, kuhinjski set LEIS od Gigodesigna eden od peščice izdelkov, na katere sem nora. Mami je pa gotovo kakšna od skodelic, ker čisto vsako preizkusi!
Ika: Drži! Skodelica za kavo Bela od Jasmine Verbič, ta mi je trenutno najljubša.

Ikine najbljubše: kolekcija Bela izpod rok Jasmine Verbič.

Že kar nekaj časa vaju je v trgovini sami bolj malo videti – Ika doma ustvarja, Iva pa ziba … Se vama kaj toži po njej? Kako kljub temu ostajata na tekočem, trgovinica pa taka, kot se šika?
Iva: Meni se zelo toži! Ne toliko po samem delu, ki ga Sara odlično opravlja, bolj po tistem finem občutku, ko veš, da je pred tabo cel delovnik – ti pa zavihaš rokave, zagrabiš za delo in na koncu dneva veš, da si bil produktiven.
Na tekočem ostajava, ker spremljava vso komunikacijo in prodajo, pa tudi za nove izdelke poskrbiva. Sicer pa jaz vsake toliko pridem v trgovino in na novo razporedim izdelke po policah.
Ika: Mene že tako dolgo ni v trgovini, da sem se čisto navadila na drug ritem dneva. Zdaj, ko Iva ziba, me kdaj zamika, da bi šla kaj prestavit… ampak se redko zgodi.

Službena oprema, ki je Ivo marsikdaj pospremila kar do doma.

Trgovina ima zdaj vedno bolj polne poličke, vedno bolj raste in cveti. Kje mislita, da bo čez 5 let – in kje v tej zgodbi bosta vidve?
Ika: Jaz upam, da bom še vedno tu, kjer sem zdaj in da bo tudi trgovina ohranjala sloves dobre in urejene, korektne trgovine. Iva pa se bo pa pripravljala na prvi šolski dan svoje deklice.
Iva: Težko rečem. Do sedaj je bila moje detece trgovina in zdaj, ko imam pa pravo, me je kar nekaj časa skrbelo, da se trgovini ne bom mogla več tako posvetiti, kot sem se ji do sedaj. So me pa punce pomirile, da so mamice, ko se vrnejo s porodniške, super ustvarjalne in polne zagona.

Hitrih 5

Najljubši trenutek dneva je …
Iva: ko se zvečer pogreznem v mehko posteljo.
Ika: večer.

Najbolj sladka razvada?
Iva: Mamina pavlova torta z mangom.
Ika: Tartufo sladoled.

Kateri predmet v šoli sta vsaj enkrat »špricali«?
Iva: Telovadbo!
Ika: Nobenega.

Papirnat rokovnik, digitalna aplikacija, post-it listki ali krasna zmeda?
Iva: Uh … vse to imam, pa sem še vedno raztresena : )
Ika: Aplikacija.

Vajin skriti talent je …
Iva: da si naredim delo iz nič.
Ika: da pojem jabolko s pecljem vred.

S pecljem vred pa dajeta tudi sami sebe; že 8 let namreč vztrajno, skoraj vsako jutro, odpirata vrata naše trgovine, da lahko avtorji odlagajo svoje krasne izdelke na poličke, pa da, konec koncev, lahko tudi ti prideš vedno pokukat, kaj vse se je nabralo. Kar prileti mimo!

Besede pregnetla: Neža Renko