Iva o mami in materinstvu

Moja mama ima pri meni posebno mesto, tako kot verjetno vsaka mama. Ampak moja je res nekaj posebnega. Moja mama ni cankarjanska. Zadnje čase o mami razmišljam malo drugače, iz čustveno oddaljenega zornega kota. Hvaležna sem, da je čila in zdrava in vzor mi je, da lepo skrbi zase, tudi za svoj dušni mir. Ne počne stvari, ki se ji jih ne počne in precej brez težav reče »ne«. 

Vsak dan sem hvaležna, da ju oba imam. Želim ji povedati, da jo imam rada, ker si tega žal nikoli ne poveva z besedami, hkrati pa jo tudi objamem, ker tudi to počneva le ob redkih posebnih priložnostih. Želim ji tudi povedati, da si le želim biti zares sprejeta s vso svojo tenkočutnostjo, sramežljivostjo, ranljivostjo in vztrajnostjo.

Najin odnos je trenutno precej boljši, kot je bil. Osebna rast in delo na sebi skozi leta mi je dalo neko širino, da zunanjemu svetu lažje postavim meje in se lažje postavim zase, ko je treba. Tudi komunikacija med nama je boljša. In to je ključno. Odnosi niso lahki, sploh tisti, ki si jih ne izbereš sam tekom življenja. Pri tujih ljudeh lahko zaradi bolečih občutij, ki jih čutiš, preprosto odideš stran. Pri starših imaš sicer seveda tudi to možnost in marsikdo žal ne more drugače. A jaz je nisem izbrala. 

Hvaležna sem, da je tudi mama, vsaj tako se mi zdi, spoznala, da odrasli otroci ne potrebujemo več vzgoje in avtoritete, saj smo ptički že odleteli iz gnezda. Kar si želim, da ostane, je prijazen, spoštljiv in ljubeč odnos med odraslimi, sprejemanje in pomoč, ko se potrebuješ. Tako se potem rad vračaš domov in dvigneš slušalko.