Iva Renčelj: “Moja mama je od vraga”

Mame so posebne, močne, vztrajne in če je treba, lahko premikajo tudi gore in že Tone Pavček je prav lepo povedal: 

” VSAKA MAMA JE PRAVA MAMA, 
DANA ZA SREČO IN NA VESELJE. 
PRAVA. IN ENA SAMA. 
ZA VSE ŽIVLJENJE. ” 

Ravno ta dan, pa se mi je zdel primeren, da Ivo (saj jo že vsi poznate, kajne), solastnico trgovine IKA in “taglavno” v trgovini, povprašam o materinstvu in o njeni mami Iki, ki se je podala v neznan svet podjetništva in odprla Trgovino IKA.

Med pomladnimi prazniki je najlepši materinski dan.

“Materinski dan mi od vseh pomladnih praznikov pomeni največ, saj sem dolga leta čakala, da sem lahko postala mama. Včasih se moram kar uščipniti, da se zavem, da je to malo, ljubko, svetlolaso bitjece, ki stopiclja poleg naju resnično in ne le del nekih nadvse prijetnih sanj,” mi je zaupala, ko sva se peljali na sestanek. Vsaka mama nas nekaj nauči in tako je Iva z ljubečimi očmi povedala, da jo je ravno mama naučila vztrajnosti in da se vse da, če se le hoče. Nasmehnila se je, ko je povedala, da jo še vedno uči, da moraš skrbeti zase, za svoje telo, osebno urejenost, da ohranjaš ženstvenost in dostojanstvo. Ika je urejena, negovana in mladostna ženska. “Zanesljivo bolje nosi svoja šestdeseta leta kot jaz svoja trideseta. A se učim,” skomigne z rameni in se nasmeji.

“Materinski dan mi od vseh pomladnih praznikov pomeni največ, saj sem dolga leta čakala, da sem lahko postala mama.”

Ika ni tipična cankarjanska mati, ki bi se razdajala za svoje odrasle otroke preko same sebe. Saj so odrasli, odgovorni za svoja dejanja in življenja. Včasih Iva tega ni razumela, sploh ker je gledala sošolce in njihove mame, ki so bile pripravljene vstati sredi noči in skuhati govejo juho, če je bilo treba. Drugače je seveda bilo, ko je bila majhna. “Vse svoje delovanje je obrnila nama v prid. Zaradi mojih otroških vročinskih krčev je v hipu pustila službo in ostala z mano doma, da nisem bila dodatno izpostavljena boleznim, ki jih je prineslo bivanje v vrtcu. Šele sedaj, ko so se krči dogodili tudi moji hčerki, se zares zavedam, kakšna velika poteza je to bila in kako je vplivala name,” razkrije v nadaljevanju pogovora. “Ko je zares hudo pa veš, da lahko na njo računaš sto procentno. Zate bo kuhala kurje juhice, delala domače rezance, preklicala vse možne telefone, da bo prišla do želenih informacij. Moja mama je od vraga. Slišiva se skoraj vsak dan, obe sva aktivi lastnici trgovine IKA. Včasih je bilo težko, vsega preveč. Sedaj sva se naučili da se posel in družina ne mešata. Super je tako kot je, ko sem se naučila postaviti meje.” 

Ko sem jo povprašala, kako je sedaj, ko je tudi sama mama, mi je Iva brez pomisleka odvrnila: “Odkar sem mama jo z vsakim dnem bolj razumem. Nisem ista kot ona, drugače gledam na vzgojo in tudi na splošno delujem precej drugače kot velika večina in se zato včasih počutim kot iz drugega planeta. Ne bojim se te drugačnosti, se pa bojim povprečnosti.”  Ne obremenjuje se z miti. Ne sprejema izraza “trma” in “izsiljevanje” ali prekinitve dojenja na mamino pobudo, zato ker tako pravi okolica. V pogovoru ugotovi, da je tudi ona precej svojeglava. Sprašujem se po kom le? :)

Ika, Iva in Hana

Ko je zares hudo pa veš, da lahko na njo računaš sto procentno. Zate bo kuhala kurje juhice, delala domače rezance, preklicala vse možne telefone, da bo prišla do želenih informacij. Moja mama je od vraga.

Spomni se svojih začetkov materinstva. Bombardirana je bila z nasveti tetic okoli sebe, ki so ji govorile, kako mora otroka obleči, kako pogosto ga mora dojiti, kako ga ne sme navaditi, da spi poleg nje … Vesela je, da se ni pustila prepričati  in da je počela stvari, tako kot je čutila, da je prav zanjo in dojenčico. Pomemben mejnik materinstva, ki se ga spomni je bil, ko je bila njena Vida stara 4 mesece in ob večerih ni mogla zaspati. Takrat se je pogovorila s srčno Aleksandro Brlam, svetovalko za dojenje in ta ji je svetovala, da naj svoji Vidi samo zaupa. “Samo zaupaj ji, mi je rekla. Danes čisto premalo zaupamo svojim otrokom. In res. Ko sem se začela zares odzivati na hčerkina sporočila, prenehala poslušati druge in se prepustiti materinski ljubezni je postalo vse zelo enostavno.”
 

Ko je bila mala Vida še v trebuščku

 
Z avtom sva že prispeli na cilj in obe sva bili že malo nervozni, saj naju je čakal pomemben sestanek, a nisem si mogla pomagati, zato sem Ivo prosila še za nekaj zaključnih besed, ki jih želi povedati svoji mami in kot iz topa je izstrelila: 
 
“Draga moja mami. Nikoli ti ne povem, da te imam rada. Imeli sva svoje bitke a sva jih premagali in tudi če še pride do njih jih bova zmogli predelati. Hvala ti, ker mi stojiš ob strani ob moji bolezni, sedaj ko te najbolj potrebujem. Vem, da se ne strinjaš z marsičem kar počnem, si pa trdna opora ki mi pomeni največ. Podpora in razumevanje mame sta vredna veliko več kot tisoč in en nasvet za katerega nisi nikoli prosil. In ja, zelo te imam rada.”