Jagababa + Jagadec: “Že tako dobro se poznava, da si včasih skorajda že bereva misli.”

Le nekaj dni po slovenskem prazniku zaljubljenih smo virtualno kavico pili s Sašo – tisto, ki tiska kuro, ima odlične kuharske sposobnosti, navdušuje s svojimi tekstilnim izdelki in nas vedno razvedri s svojim nasmehom. Iskreno smo jo povprašali, kako težko je delati s partnerjem, kdaj praznujeta ljubezen, kaj si podarita in še mnogo drugih stvari, ki so nas že od nekdaj zanimale, pa nismo upali vprašati :). 

Saša in Mitja lepo pozdravljena, spet smo vaju pocukali za rokav in prosili, da sodelujeta v klepetu z nami. Verjetno nimata veliko časa, kako si ga razporedita, da vama vse skupaj uspe – podjetje, ljubezen, družina, prosti čas … ?

Res je, da sva oba zelo zakopana v delo, toda imava srečo, da delava skupaj v našem novem studiu, tako da se lahko sproti pomeniva o ”domačih” zadevah. Tekoče zadeve, pobiranje otrok iz dejavnosti, kuhanje in ostala domača opravila sproti usklajujeva, tako da stvari nemoteno tečejo po ustaljenih tirih. Sploh pri otrocih mora biti neka rutina, ker če kaj ni po planu, hitro najdeta kakšen ovinek, da naloga ni narejena ali se pozabita kaj naučiti. :)

“V resnici se poznava že iz otroštva. Najina starejša brata sta bila sošolca in včasih je Mitjev brat prišel k mojemu bratu igrat računalniške igrice in s seboj pripeljal tudi Mitja.”

Radovedni smo :), povejta nam, kakšen je recept, da kljub temu, da skupaj delata, ljubezen še vedno cveti, bojda je zelo težko vse skupaj usklajevati?

Ljubezen je sedaj bolj poglobljena, zrela in se že tako dobro poznava, da si včasih skorajda že bereva misli. Najino delo se na določenih ravneh pokriva, delno pa sva vsak po svoje čisto samostojna in neodvisna. Delitev dela je dobra za partnerski odnos.

Mitja + Saša

Kako dolgo pa sta skupaj kot par? Je bila ljubezen na prvi pogled? Kako sta se spoznala?

V resnici se poznava že iz otroštva. Najina starejša brata sta bila sošolca in včasih je Mitjev brat prišel k mojemu bratu igrat računalniške igrice in s seboj pripeljal tudi Mitja. Takrat sva se najraje igrala z blagajno :), ki je imela super zvok, ko se je odprl predal z drobižem. Zaljubila pa sva se kasneje, srednja šola… Ja, začelo pa se je z otroško blagajno.

Si namenita, kakšno pozornost za valentinovo, ali vama je bližje Gregorjevo? In kaj si podarita, če si?

Valentinovega ne praznujeva. Tudi za Gregorjevo si ne izmenjujeva posebnih daril, samo sladke testene tičice. Že leta Mitja za ta praznik namreč speče ptičke po babičinem receptu in pri peki zdaj obvezno sodelujeta tudi otroka. Tako spoznavata tradicijo in upava, da jima bo to doživetje ostalo v spominu in bosta pekla ptičke tudi sama, ko bosta odrasla.

Kako pa najraje preživita vajin »čas zase«, se umakneta kam na samo, piknik na travniku, sprehod v gozdu?

V kolikor nama čas dopušča greva vsak dan na krajši sprehod. To nama pomaga zbistriti misli in se tudi fizično dobro razmigati. Glede na to, da Mitja večino dneva presedi pred računalnikom, jaz pa stojim za delovnim pultom, res dobro dene sprehod skozi gozdič na domačem hribu. Včasih si med tednom vzameva ”športni dan”. Takrat se najraje odpeljeva do Trsta, kjer si privoščiva dobro kosilo, kavo, sladoled in sprehod ob morju. Ali pa na kakšen hrib po lep razgled.

“Valentinovega ne praznujeva. Tudi za Gregorjevo si ne izmenjujeva posebnih daril, samo sladke testene tičice.”

Podjetje imata od leta 2005, kajne? Kdo se je spomnil imena in imel tisto vizijo, kaj pravzaprav želita početi?  In kakšni so bili začetki, verjetno ni bilo ravno lahko? Sta kdaj tudi razmišljala, da bi počela še kaj drugega?

Ja začetki blagovne znamke res segajo v leta 2003 – 2005.  Šivati sva začela, ker sva imela popoldan po redni službi in ob večerih kar nekaj prostega časa.  Šivanje namesto televizije. Moja želja je tudi vedno bila, da bi imela neko posebno torbico, ki je ni moč kupiti v vsaki trgovini, ampak imeti svojo, unikatno.  Na začetku sva namreč ustvarjala predvsem modne dodatke, želja po ustvarjanju prepoznavnega hišnega tekstila pa je dozorela leta 2013.

Ideja o hišnem tekstilu je dozorela leta 2013.

Mitja, ti si po izobrazbi krajinski arhitekt, kaj pa si ti Saša počela, preden sta se podala na poslovno pot?

Jaz sem po srednješolski izobrazbi gostinski tehnik in sem deset let delala v gostinstvu. Potem sem med delom zaključila še Visoko šolo za turizem in sem delala še v turistični agenciji kot komercialist. Po rojstvu Pie pa sem se odločila, da grem na samostojno pot in začnem bolj resno delovati pod znamko Jagababa.

Se spomnita kateri je bil vajin prvi izdelek?

Prvi izdelek je bila torbica. :) Šivana na šivalni stroj, ki sva ga dobila v dar od moje poročne priče. Ta pa ga je dobila od vaške šivilje. Bil je na nožni pogon. Jaz tudi niti nisem znala napeljati skozi mašino. To je znal Mitja, ki ga je naučila babica. Spomnim se, da sva se ob tem neizmerno zabavala. Smeha in heca je bilo ogromno. Ko je nastala prva torbica sva bila seveda zelo ponosna in navdušena nad njo. Če pa jo sedaj pogledava se zopet iz srca nasmejiva kot sva se takrat, ko sva jo izdelovala.

Smo slišali, da je vajino delovno okolje, pravi mali raj na zemlji :) ?

Novi studio je zelo multi-kulti. Tu se šiva, tiska in fotografira naš hišni tekstil. Je ‘showroom’, kjer vam postrežemo kavo, ko se nam najavite in nas obiščete. Na teraco pultu se tiska s sitom, trenutno pa se pripravljajo tudi jedi za novo knjigo. Stoletna miza je za sestanke, na črnem Rex-u Mitja snuje brezčasne vrtove in krajine. Skozi velike steklene površine opazujemo vzorčni vrt. Postal je prostor za druženje s prijatelji. S svojimi lesenimi stenami je studio postal družinsko ustvarjalno gnezdo. Mesto na hrastovem podu si je seveda našla tudi naša mačka. Med tednom se včasih popoldne tukaj hkrati pišejo domače naloge in šivajo predpasniki. Sosedje pa bi rekli, da luči velikokrat gorijo pozno v noč. Samostojni podjetniki in družinski »biznis« pač. Ampak mi obožujemo našo samosvojo reinterpretacijo skednja!

Jagabajta – njun studio

Imata dva čudovita otroka jih bosta vpeljala v družinsko podjetje? Si želita, da bi čez čas prevzela in nadaljevala družinsko dediščino?

V nič ju ne bova silila. V kolikor bo kdo imel željo po tem delu, ga bova z veseljem naučila in vključila v delo. Vid sicer že malo povprašuje, kaj bo s podjetjem, ko bova midva stara :) . Pa mu odgovorim, da bova tudi v poznih letih delala to, kar sedaj počneva. Če bo zdravje služilo pa sigurno ne misliva iti v pokoj, vsaj ne tako kot si ga danes večina predstavlja.

Bi rekla, da si bolj tradicionalna kuharica ali posežeš po modernejših kuhinji?

Nisem ravno tradicionalna kuharica. Tradicionalne jedi prepuščam kar mami in tašči. Med tednom najraje kuham testenine, rižote, zelenjavne enolončnice in kakšno enostavno pecivo. Seveda se jedilnik zelo prilagaja okusu otrok, ki sta v obdobju, ki jima bučke in brokoli ne dišita prav zelo močno. Tako moram te ”zelene” zadeve malo skriti v omako ali pa jih zelo na drobno nasekljati. Seveda pa po njunem mnenju super kuham takrat, ko na mizo postrežem pohanega piščančka in pečen krompir.

Seveda se jedilnik zelo prilagaja okusu otrok, ki sta v obdobju, ki jima bučke in brokoli ne dišita prav zelo močno. Tako moram te ”zelene” zadeve malo skriti v omako ali pa jih zelo na drobno nasekljati.

Kaj bo pa to nedeljo na mizi? :)

V mislih imamo, da bi šli to nedeljo pa kar v gostilno na kosilo. Glede na to, da se ob vsem delu piše in kuha tudi nova knjiga in posledično res večino dneva preživim v kuhinji, si za vikend želim le to, da kdo drug skuha namesto mene. No, razen če Mitja ne bo zakuril žara na terasi. Mitja super kuha, samo zadnje čase premalokrat.