Katja Orličnik: “Ko sem izdelala prvi potičnik, sem seveda morala speči tudi svojo prvo potico”

Potica, ta naša sladka potica. Še Donald Trump čez lužo jo obožuje, kako je ne bi mi, ki smo ob babičnih poticah gor rastli. Orehova, rožičeva, makova, kokosova, potratna, ocvirkova, pehtranova, kakavova, čokoladna … ni pomemben nadev, pomembna je oblika. Okrogla pa z luknjo na sredini. Potico so babice vedno v potičniku pekle. Zato smo za rokav pocukali Katjo Orličnik naj nam prinese ta originalne, ročno narejene potičnike – za dobre stare čase, če že ne bo tako dobra kot babičina, bo pa vsaj iste oblike. In nam ga je prinesla, pa še nekaj besed smo spregovorili. : )

Katja, kako to, da si se odločila pripraviti ravno potičnik? Izvira to iz ljubezni do potice?

Želela sem narediti nekaj novega. Ideja je padla na pekač. Vendar sem želela tudi nekaj bolj slovenskega. In nič ni bolj slovensko kot potica. Pri nas je peka potice družabni dogodek in tradicija ki se prenaša na naslednje generacije. Uporabljamo stare glinene pekače, ki kljub svoji dotrajnosti še vedno opravijo svojo nalogo. Unikatnih potničnikov na trgu ni prav dosti, zato je bil to še večji izziv. Narediti lep, sodoben, unikaten in uporaben potičnik je bil nov cilj ki sem si ga zadala.

“Želela sem narediti nekaj novega. Ideja je padla na pekač, vendar sem želela nekaj bolj slovenskega in nič ni bolj slovensko kot potica”

Izgleda prekrasen, verjetno je v ozadju precej truda, kako ga narediš? Kako dolgo traja?

Kar nekaj poskusov je bilo potrebih, da sem ugotovila kako in kaj. Da spoznaš kako se glina odziva v določeni formi in kaj se z njo dogaja med procesom izdelave.  Potičnik je narejen tradicionalno na lončarskem vretenu. Je okrogle rahlo konosne oblike z navpično narebranimi stenami. Do končnega produkta je potrebno več dni, tednov, saj sama izdelava zahteva več postopkov. Od vrtenja osnovne forme, struženja, večdnevnega sušenja, prvega tako imenovanega biskvitnega žganja, glaziranja, drugega glazurnega žganja. Že samo žganje lahko traja več ur ali celo dni. Temperatura v peči počasi narašča do 850 oziroma 1240 stopinj, kjer lahko samo zadnje žganje traja tudi več kot 30 ur. Keramika na sploh zahteva potrpežljivost in čas, pri izdelavi potičnika ki je bolj kompleksne forme pa je to še kako potrebno. Vsak potičnik gre vsaj osemkrat skozi moje roke in vsaka stopnja je ročna, zato je vsak drugačen, a hkrati podoben drug drugemu.

Si morda že spekla potico v njem?

Ko sem izdelala prvi potičnik, sem seveda morala speči tudi svojo prvo potico. Ob upoštevanju nasvetov babic je bila moja prva potica prav super. Pomembno je, da keramični pekač pred peko dobro namažemo z maščobo. Potica tako skoraj skoraj sama skoči iz njega. Z vsako peko se naučim nekaj novega, saj je receptov in možnosti za eksperimentiranje veliko.

“Ko sem izdelala prvi potičnik, sem seveda morala speči tudi svojo prvo potico. Bila je prav super.”

Kako dolgo se že ukvarjaš s keramiko? Je ljubezen do keramike že od malih nog, ali se je rodila kasneje?

Prvi stik z glino se je zgodil v srednji šoli, kjer smo se pod vodstvom kiparja Franca Purga udeležili tridnevne delavnice kiparjenja. Eden izmed medijev izražanja je bila tudi glina, ki me je v trenutku prevzela, tako, da sem se jo po končani srednji šoli odločila raziskovati še naprej. Sprejeta sem bila na Akademijo za likovno umetnost, kjer sem diplomirala iz smeri unikatnega oblikovanja stekla in keramike. Tam sem dobila veliko tehničnega in praktičnega znanja, pogrešala pa sem tisto obrtniško keramiko. Tekom študija sem se udeležila tedenskega tečaja oblikovanja na vretenu. Ta drugi, bolj obrtniški del keramike se mi je tako bolj približal in v trenutku sem vedela da je to-to, kar želim početi. Že med študijem sem kupila svoje prvo vreteno, peč in ostale pripomočke. Danes je dobro leto odkar sem se odločila za vstop na samostojno podjetniško pot. Oblikujem tako za domači kot tuji trg, sodelujem z različnimi restavracijami, trgovinami in umetniki.

Kateri izdelek ti je najljubši? 

Najljubše so mi vsekakor skodelice. Skodelica je prva stvar, ki jo zjutraj poiščem v kuhinji, saj se moj dan mora začeti z jutranjo kavo. Mogoče zato.

Katja, hvala za prijeten klepet, upamo, da bo še veliko lepih, edinstvenih in sodobnih stvari izpod tvojih rok nastalo in da boš še kakšno potico spekla v tem čudovitem potičniku.

Mi bomo kmalu pekli potico, tisto za pokušino, da vidimo, če še znamo :). Kaj pa vi?